Pri določeni stopnji napredovale zobne gnilobe, ki zajema celotno zobno krono in sega v globino proti korenini pod nivo dlesni, se moramo razumsko odločiti, ali je vlaganje časa, truda in denarja v ohranitev tako oslabljenega zoba sploh še smiselno. Enako se vprašamo tudi pri hudih zobnih vnetjih, ki z oteklino ogrožajo druge obrazne strukture, pri močni majavosti zob zaradi parodontalne bolezni, pri globokih poškodbah zob zaradi padcev in udarcev ter v primerih, ko neugoden položaj zoba ovira nadaljnjo kvalitetno protetično rehabilitacijo.
Pred odstranitvijo (ekstrakcijo) takšnega zoba poskrbimo za varnost posega. Že pri prvem pregledu je pomembno, da smo seznanjeni s splošnim zdravstvenim stanjem pacienta, saj marsikatero bolezensko stanje ali zdravilo, ki ga pacient redno jemlje, neposredno vpliva na izid celjenja rane po puljenju. Kljub temu, da usta niso sterilno okolje, je nujna uporaba preverjeno sterilnih inštrumentov, da zmanjšamo možnost pooperativnih vnetnih zapletov na minimum.
Odstranitev zoba je resda nekoliko neprijeten, a praviloma neboleč poseg. Področje v ustih, kjer bomo delali, namreč prehodno temeljito omrtvičimo z uporabo lokalnega anestetika. Ta vam odvzame občutek ostre bolečine, ostaneta pa občutek dotika in pritiska. Po takšni pripravi, se lotimo samega puljenja, kjer zob oz. ostanek zoba najprej omajamo in po potrebi razdelimo na nekaj posameznih delov, ki jih nato v celoti odstranimo.
Rane praviloma ne šivamo, razen v primeru več zaporednih ekstrakcij ali ekstrakcij pri oviranem strjevanju krvi zaradi bolezni ali zdravil. Ob koncu posega prejme vsak pacient jasna navodila v pisni obliki, kjer je navedeno, kako ravnati s takšno rano v ustih in v katerih primerih se je potrebno vrniti na ponovni pregled k zobozdravniku.